Iz Moaba, kjer smo prespali, smo šli naprej kakšno uro kasneje kot običajno, saj smo imeli zjutraj še kup opravkov, med drugim tudi pisanje tega bloga, česar nisem uspela prejšnji dan. Zvečer sva z Damirjem poskušala najti prenočišče za danes in za jutri in po daljšem iskanju in spreminjaju načrtov sva le uspela dobiti sobe. Ta del Utaha, po katerem potujemo zadnje dni, je izjemno redko naseljen. Tudi po 100 km in več ni nobenega naselja, kaj šele mesteca, v katerem bi bil kakšen motel. Poleg tega nam dela težave tudi to, da skoraj nikjer ni signala za mobilni telefon, internetna povezava v motelih pa je včasih tudi precej slaba.
Današnje potovanje smo pričeli z ogledom nacionalnega parka Arches, ki je le nekaj kilometrov iz Moaba. Čeprav smo prišli do vhoda v park že okrog devete ure, se je pred vhodom nabrala kar krajša kolona avtomobilov. Arches je med turisti zelo priljubljen park, saj so “umetnine” narave zelo fotogenične. Rdečkasto rjave skale tvorijo različne figure, najbolj zanimiva pa so naravna okna, to so manjše, večje in tudi ogromne luknje v skalah, skozi katere se vidi modro nebo na drugi strani. Res lepo in zanimivo je videti te nenavadne skulpture, ki jih oblikuje narava.
Čeprav je bil dan precej vroč, smo se v Archesu odpravili na krajša pohoda do dveh točk, na katerih so vidna najbolj znana okna parka. Ogledali smo si severno in južno okno (South and North Windows) ter okno z imenom Turret Arch, okrog katerih vodi krožna pot.
Druga pot nas je vodila do razgledne točke, s katere smo dobro videli okno po imenu Delicate Arch.
Ker je vročina vedno bolj pritiskala, se za kakšen daljši pohod do bolj odročnih oken nismo odločili. Ko smo prevozili in si ogledali vse razgledne točke v parku, smo se odpravili naprej v drugi del parka Canyonlands, ki smo si ga delno ogledali že prejšnji dan. Ker smo se v avtu na poti od parka Arches že malo ohladili, smo se tudi v parku Canyonlands podali na krajšo pot do lepega razgleda na kanjon skozi prav tako kamnito okno kot so bila tista v Archesu. Lepa krožna pot je vodila po kamnitem terenu, ki ga je ponekod obraščalo trdoživo, bolj puščavsko grmovje, po tleh pa je bilo tudi veliko skrivenčenih ostankov posušenih debel dreves. Na trenutke se nam je zdelo, kot da gledamo lepo tihožitje.
Na skrajnem koncu severnega dela parka, ki se imenuje Upheaval Dome pa smo se po krajši poti povzpeli do kraterja, za katerega domnevajo, da je nastal, ko je pred več milijoni let na zemljo padel meteorit. Ogromna luknja res daje vtis, kot da je nastala zaradi trka.
Po ogledu parka smo se podali na pot do naslednjega prenočišča, ki smo ga našli blizu naslednjega cilja, parka Capitol Reef. Spet smo razočarano ugotovili, da ni signala za mobilni telefon, internet pa deluje obotavljivo počasi :-(.