Po odličnem zajtku v italijanski restavraciji v našem hotelu, ki je dišal po domu, po evropski hrani in potem, ko smo si privoščili še pravi italijanski espresso, ki je bil po ameriški sprani kavi v prejšnjih dneh božanski, smo se odpravili pogledat Hooverjev jez na reki Colorado, med Nevado in Arizono. Na ta jez so Američani zelo ponosni, saj je bil v času nastanka, to je v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pravo čudo inženirskega znanja. Začeli so ga graditi leta 1930 in ga končali v petih letih, kar je kar dve leti prej kot so prvotno načrtovali in zanj so porabili precej manj denarja, kot je bilo predvideno. Ko smo to slišali, smo si družno in iz vsega srca zaželeli, da bi kdaj tudi slovenske infrastrukturne projekte znali izpeljati tako učinkovito. Ne vem če si pri nas sploh lahko kdo predstavlja tak čudež, da bi recimo kakšna avtocesta stala manj kot je prvotni proračun. Jez so poimenovali po 31. ameriškem predsedniku Herbertu Hooverju, ki je imel za uresničitev projekta velike zasluge, saj je prepričal štiri sosednje države, da so sodelovale pri projektu.
Ogledali smo si tudi notranjost jezu in elektrarno s 18 turbinami ter se sprehodili po jezu, po katerem je speljana cesta. Točno na sredi jezu je meja med Arizono in Nevado, ki sta v različnih časovnih pasovih. Neva se je postavila na sredo, z eno nogo v Arizono in z drugo v Nevado in tistu del telesa, ki je bil v Arizoni, je bil eno uro starejši, no bi bil, če se v Arizoni ne bi odločili, da ne bodo imeli poletnega časa in niso premaknili ure v poletnem času naprej.
Po vrnitvi v Las Vegas in po kosilu smo šli spoznavat čare zabaviščnega Las Vegasa. Starejša ekipa po svoje, mlajša po svoje. Midva z Damirjem sva šla iskat eno top atrakcij Las Vegasa ?!? znak Welcome to Las Vegas, ki stoji nekje na začetku Stripa. Razdalje v Ameriki so ogromne in pošteno sva se nahodila, da sva prišla do znaka in ga fotografirala! Pa še nič posebnega ni. Kdo bi vedel zakaj je tako zanimiv. Vračala sva se po Stripu in si ogledovala hotele, ki so vsi nekaj posebnega. Vsak ima kakšno temo, po kateri je prepoznaven. Do večera sva prišla do Bellagia in še enkrat počakala na vodomet. Tokrat je bil že večer in vodni curki so bili osvetljeni, igrala je čudovita glasba, vzdušje je bilo zelo romantično. Po prvotnem odporu do tega ogromnega zabavišča sredi puščave mi je ob vodometu prvič postalo prijetno. Ko sva se vračala proti hotelu, so na Stripu gorele že vse lučke, vsi hoteli so bili osvetljeni in ulica je bila zelo zanimiva. Ljudje so hodili navzgor in navzdol po ulici, vse je vrvelo od življenja in od veselja.
Mlajša ekipa se je odločila za bolj adrenalinski okus Las Vegasa na “vlakcu smrti”, ki ga imamo pred hotelom. Poročala sta, da je bilo super. Zaključek Las Vegasa pa preživljata v igralnici, za kar sta namenila vsak en dolar. Ko tole pišem še čakamo na rezultat. Če bosta prinesla veliko denarja, nas še nekaj časa ne bo domov :-).