Tudi drugič smo prespali v Rapid Cityju. Tema drugega dne našega potovanja je bila hladna vojna. Šli smo si pogledat raketo dolgega dosega Minuteman, ki je pripravljena za oglede turistov približno 70 milj vhodno od Rapid Cityja. V času hladne vojne, ki se je začela po drugi svetovni vojni med Ameriko in Sovjetsko zvezo, je bilo v Ameriki stacioniranih več ko 1000 takih raket, ki so lahko v pol ure dosegle cilje na drugi strani zemlje in so imele moč, da uničijo našo civilizacijo, saj sta dve taki raketi imeli večjo moč kot skupaj vse uporabljeno orožje v drugi svetovni vojni. Še danes je v sedmih državah ZDA nameščenih in pripravljenih okoli petsto atomskih raket Minuteman 3.
Silos, ki je vkopan v zemljo in v katerem je raketa Minuteman, je nekaj milj oddaljen od lansirnega centra. Pod steklenim pokrovom, ki ščiti notranjost silosa, se vidi raketa in betonski pokrov, ki je ščitil raketo predf izstrelitvijo in ki se je lahko v trenutku lansiranja odmaknil v nekaj sekundah. Od prejetega ukaza za izstrelitev pa do izstrelitve rakete je poteklo največ pet minut.
Po ogledu silosa, kjer nam je rangerka razložila delovanje rakete, smo se odpravili še do lansirnega centra v katerega spuščajo skupine po največ sedem ljudi. V lansirnem centru je bila posadka 24 ur dnevno pripravljena za izstrelitev rakete. Ranger, ki nas je peljal v podzemne prostore lansirnega centra nam je natančno opisal postopek kako bi prišlo do sprožitve rakete. Podzemna soba, kjer so še vedno nameščene vse naprave, je čisto podobna različnim upodobitvam v filmih. Postopek lansiranja se je prav tako končal z aktiviranjem z dvema ključema, ki sta ju morali dve osebi hkrati obrniti, ključa pa sta bila toliko oddaljena, da ju ni dosegel en sam človek. V sam postopek aktiviranja je bilo vgrajenih veliko varovalk, da ne bi prišlo do nehotenega lansiranja, a kljub temu je grozljiv občutek kako zlahka bi svet padel v atomsko vojno iz katere ne bi bilo več povratka.
Naslednji cilj poti je bil nacionalni park Badlands. Skozi park vodi cesta z razglednimi postajališči s katerih se odpirajo čudoviti pogledi na erodirane hribe, na katerih se vidijo različne plasti nanosov v različnih barvah. Res lepo. Pred 75 milijoni let je bilo na tem področju morje in usedline morja so sedaj hribi, polni fosilov.
Na poti iz parka, ki vodi skozi prerijo, smo videli tudi naselje prerijskih psov, majhnih živalic, ki so menda dobile ime prerijski pes zaradi tega ker naj bi lajale kot psi. To lajanje smo videli in slišali, a je bilo bolj mijavkanje kot lajanje. Morda so tako ime dobili zato, ker se pri oglašanju postavijo v podoben položaj kot običajni psi ko lajajo. Živalice so res ljubke in niso plašne, saj smo si jih lahko ogledali zelo od blizu.
