Poslovili smo se od Las Vegasa in množične zabave ter se podali naprej proti Dolini smrti. (Počitnice ne bodo bistveno daljše kot je načrtovano, saj sta Neva in Vid včeraj priigrala le 5 dolarjev).
Las Vegas leži sredi puščave in takoj ko se mesto konča se začne skoraj prava puščava. Le tu in tam se za kapljico vode borijo najbolj trdovratni grmički.
Neskončni kilometri ravne ceste sredi ničesar so nas pripeljali do Doline smrti, ki ima precej zloglasen sloves. V vseh vodičih so svarila, da je nujno potrebno s seboj vzeti dovolj pitne vode, da ne pride do dehidracije v primeru, da se recimo pokvari avto. Ko smo prišli do nje, se nam ni zdela več tako nevarna. Lepa asfaltna cesta je speljana do najnižje točke v Ameriki, ki leži v Dolini smrti in ki je 86 m pod vodno gladino. Nekoč je bilo tam jezero, sedaj pa je le ogromno slano polje.
Temperatura je rasla iz minute v minuto in je, ko smo se ustavili ob nekdanjem jezeru, dosegla že 46 0C. Zrak je bil suh in pihal je vetrič, ki je dajal na koži pekoč občutek. Sploh se nismo potili, saj je znoj takoj izhlapel.
Kar nekako navadili smo se že na tako visoke temperature, zato se nam ni bilo težko povzpeti na razgledno točko Zabriskie Point. Na vrhu se je odprl razgled na čisto gladke skale mehkih oblik. Čisto nekaj posebnega. Po tem mestu ima naslov tudi film, ki ga je leta 1970 posnel Michelangelo Antonioni. Menda so ga snemali prav na tej točki.
Ko smo se pripeljali do centra za obiskovalce, ki je nekje na sredi Doline smrti, je bila temperatura že 120 0F, kar je 48,8 0C in malo naprej, na poti proti zapuščenemu mestu, ki ga imenujejo tudi Mesto duhov, ob robu Doline smrti, smo namerili današnji rekord: 122 0F, kar je točno 50 0C. Presneto vroče je bilo! Spet smo bili hvaležni za klimo v avtu, ki je precej dobro opravljala nalogo.
Današnje prenočišče smo rezervirali v motelu v mestecu Mammoth Lake in iz Doline smrti nas je do tja čakal kar lep zalogaj kilometrov. Kolesa so požirala cesto, okoli nas pa sama puščava, posejana z redkim grmičevjem. Na celotni poti smo videli le nekaj osamljenih kmetij in proti koncu poti manjši kraj Bishop.
V motelu, kjer bomo prespali, so nas posvarili, da ne smemo nikjer na prostem, niti v avtu puščati najmanjše količine hrane ali pijače, saj se dogaja, da zvečer pridejo medvedi, ki iščejo hrano in tudi nasilno vlomijo v avto, če jo zavohajo. Brrrr!