Potem ko smo v trgovini kupili novo zalogo vode in odžejali še avto, smo se odpravili v najbolj znan narodni park v Ameriki, Grand Canyon. Prečkali smo mejo in prešli iz Utaha v Arizono, hkrati pa smo premaknili uro za eno uro nazaj, tako je sedaj razlika med nami v Ameriki in Slovenijo kar 9 ur.
Že pri načrtovanju potovanja smo se odločili, da bomo v Grand Canyonu šli na severni breg, saj je bistveno manj oblegan kot južni del, ki je lažje dostopen iz Nevade in Kalifornije. Letno obišče ta park 5 milijonov ljudi, od tega le 10 % severni breg. Na poti proti vhodu v park smo opazovali zaradi požarov ožgana drevesa, na določenih področjih pa so v nebo štrleli le že žalostni ostanki debel. Očitno so na tem predelu požari povzročili ogromno škodo. Enako smo opazili tudi v Yellowstonu, kjer je velik požar leta 1988 zajel skoraj tretjino parka. Kot so nam povedali rangerji traja kar 200 do 300 let, da se gozd obnovi po naravni poti.
Ker mo od začetka potovanja videli že toliko lepot narave smo sedaj prav radovedno pričakovali kakšno presenečenje nam pripravlja Grand Canyon. Ustavili smo se pri centru za obiskovalce in se peš odpravili po izjemno slikoviti poti do razgledne točke Bright Angel Point. Pred nami se je odprl kanjon v vsej svoji veličastnosti. Resnično je ogromen in prikazuje zgodovino Zemlje 2 bilijona let nazaj, kot so stare najstarejše kamnine, ki jih kanjon razgalja na dnu. Kanjon je dolg 446 km, največja širina, ki jo doseže, je 29 km, globina pa 1,6 km. Zaradi izjemne globine so razgaljene številne geološke plasti, ki se ločijo po barvah kamnin. Te barvne plasti ustvarjajo zanimive barvne učinke. Z eno besedo veličastno!
Z avtom smo se odpeljali še do nekaj drugih razglednih točk in pred nami so se odpirale vedno nove oblike in novi vzorci, ki jih je izdolbla voda. Človek komaj lahko verjame, da ima voda takšno moč.
Polni vtisov smo po nekja urah zapustili Grand Canyon in se podali naprej proti Horseshoe Bendu.
Ovinek, ki ga naredi reka Colorado okoli skale, je čisto podoben podkvi, zato tako ime. Na poti do tja smo se z več kot 2500 m višine, od koder smo opazovali Grand Canyon, spustili na 1500 m in zato se je tudi temperatura zunaj zelo povišala. V avtu nam je termometer pokazal rekordnih 107 oF, kar je skoraj 42 stopinj Celzija. Vid in Neva sta ugotovila, da je bil izum avtomobilske klimatske naprave eden najboljših dosežkov v zgodovini in midva z Damirjem sva se popolnoma strinjala. Ko smo stopili iz avta, da smo si ogledali edini most čez reko Colorado, ki se imenuje Navajo Bridge, nas je zajela taka vročina, da nas je kar peklo po koži. Na srečo je zrak zelo suh in se vročino da dobro prenašati.
Po nekaj kilometrih vožnje smo se pripeljali do postajališča, ki je izhodiščna točka za ogled Horseshoe Benda. Kljub vročini, ki je bila tam sicer za nekaj stopinj nižja, smo se odpravili na ogled te naravne zanimivosti. Še posebej zagreti smo bili tudi zato, ker je Vidov stric Srečko ogled zelo priporočal. Pot nas je popolnoma izčrpala, saj smo se pri povratku morali vzpenjati po vročem pesku, a vseeno smo se strinjali, da je bilo ovinek reke vredno videti. K sreči smo imeli motel le nekaj kilometrov stran in sobe so prijetno hlajene.
