Po več kot dveh tednih “divjine”, če odštejemo Las Vegas, nas je že 50 km pred San Franciscom pozdravila gneča na cesti, ponekod 4, drugod celo 5 pasov v eno smer je bilo čisto polnih avtomobilov. Kljub temu se je promet odvijal tekoče in brez problemov smo našli hotel, ki smo ga rezervirali v Oaklandu.
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2011/08/sf.gpx” elevation=”no” download=”no” ]
Oakland s centrom San Francisca povezuje poleg mostu še hitri vlak, ki pelje pod morjem. Železniška postaja je čisto zraven našega hotela.
Za San Francisco imamo na razpolago le dan in pol in že takoj ko smo se pripeljali v center mesta smo vedeli, da bo to premalo. Za popoldne smo imeli v načrtu ogled Alcatraza, opuščene ene najhujših kaznilnic v Ameriki. Že od doma smo kupili karte za ogled, saj so razprodane že za tedne vnaprej. Vkrcali smo se na ladjo in le nekaj minut je trajala vožnja do otočka, ki leži v zalivu nasproti San Francisca. V Alcatraz, ki je deloval do leta 1962, so zapirali najhujše zločince, predvsem take, ki so delali probleme v drugih zaporih. Med drugimi je bil tam zaprt tudi razvpiti mafijec Al Capone in morilecv, po katerem je bil posnet film Ptičar. Cel otoček je sedaj narodni park. Dobro je ohranjena predvsem glavna stavba, v kateri so bile zaporniške celice in prostori za paznike, ostale stavbe na otoku, kjer so bila tudi bivališča osebja in celo njihovih družin, pa so razpadajoča.
Spraševali smo se zakaj je bil Alcatraz tako razvpit ion ugotavljali, da je bila že sama izolacija ječe na otočkue neke vrste pritisk, ko pa smo videli celice velikosti 9×6 ft, kar je 2,5×2 m, v katerih so bivali zaporniki in si predstavljali kako je biti skoraj ves čas zaprt na tako majhnem prostoru, nam je bilo jasno, zakaj so se zapora bali in ga sovražili. V taki majhni celici je bila postelja, umivalnik, stranišče in zložljiva na steno pritrjena majhna miza in stolček. Na steni pa še ena ozka polička za osebne stvari. Točno je bilo določeno koliko in katere stvari so lahko imeli zaporniki v celici. Pravila so bila zelo stroga. Zadnja stena celice je bila le rešetka. Celice so bile nanizane ena zraven druge in vse je bilo videti točno tako kot vidimo v ameriških filmih.
V vseh letih delovanja je iz Alcatraza uspelo pobegniti le trem zapornikom za katerimi se je izgubila sled in jih ni nihče več videl. Tako niti ni jasno ali so pobegnili ali pa utonili v morju. En zapornik je uspel preplavati morje do kopna, a so ga našli povsem obnemoglega, ko se je držal za skale in ni mogel splezati na kopno. Verjetno je tudi ta statistika pripomogla k temu, da se je zdel Alcatraz trdnjava iz katere ni izhoda.