Samo kratka vožnja je bila pred nami do Yosemitov, ko smo zjutraj zapustili motel v Mammoth Lakes. Ponoči ni bilo nobenih medvedov, ki bi iskali hrano in ko je bilo noči konec smo bili zaradi tega že kar malo razočarani. Če bi medvedi prišli, bi lahko imeli zastonj predstavo. Kasneje v Yosemitih smo videli, da obisk medveda ni noben hec. Vsepovsod v centrih za obiskovalce imajo razstavljene fotografije uničenih avtomobilov v katere so vdrli medvedi, na eni fotografiji je bil celo medved v avtomobilu in je gledal skozi razbito okno. Povsod so tudi svarila, da ni dovoljeno nikjer puščati nobene hrane, v kampih mora biti hrana zaprta v posebnih neprepustnih posodah, tudi v smeti hrane ni dovoljeno odmetavati. Medvede, ki začnejo iskati hrano v biližini ljudi in ogrožati obiskovalce, morajo nato ubiti. V Yellowstonu tako letno konča pod streli zaradi nevarnosti za turiste kar 14 medvedov, v Yosemitih tega podatka nismo videli.
Yosemiti so izjemno lep nacionalni park, številna jezera in potoki s kristalno čisto vodo so prava paša za oči. Prepreden je s številnimi pohodnimi potmi, kraljica vseh športnih podvigov v Yosemitih pa je plezanje na goro El Capitan, ki se dviguje navično nad dolino. Ko pogledaš steno od spodaj je videti resnično strašljiva. Tisti, ki jo preplezajo, so res carji. Poleg tega je v parku zelo veliko različnih živali. Že na poti v najbolj obiskano dolino Yosemite Valley je cesto pred nami mirno prečkal kojot.
Žal je en dan, kolikor smo imeli časa v Yosemitih, mnogo premalo, da bi park lahko dobro spoznali in se naužili njegovih lepot. Odločili smo se za vožnjo z brezplačnim avtobusom, ki vozi po parku, saj je vožnja z avtom po dolini skoraj nemogoča zaradi gneče in tudi zaradi omejenih možnosti parkiranja. Na postaj Happy Isles smo izstopili in se sprehodili po senčni poti ob hudourniškem potoku, ki se podi preko skal in nosi vodo z gora, ki so še polne snega. Opazovali smo lahko veveričke in ptiče, ki so plašni prebivalci parka. Naslednja postaja avtobusa je bila Mirror Lake. Do tega jezera, ki je dobilo ime po mirni in jasni gladini, ki je kot površina ogledala, smo se podali po lepi gozdi poti ob potoku navzgor. Mirror Lake v bistvu ni pravo jezero ampak se le potok razlije na večjo površino, njegov tok se umiri in nastane prijetno mesto za kopanje. Škoda da tega nismo vedeli in nismo imeli s seboj kopalk. Vida to ni motilo in je zaplaval v prijetno osvežilni vodi, ostali pa smo se sezuli in bredli po vodi ter opazovali izletnike, ki so poskušali prebresti reko na mestu, kjer je postajal njen tok spet divji, in imeli zabavo ko so zdsrnili, si zmočili obleko, en moški pa je kar cel, s fotoaparatom vred, padel v vodo. Pa le nekaj metrov naprej je bilo idealno mesto za prebresti reko, saj si se zmočil le do kolen, voda pa je bila čisto mirna. Tam smo jo pred tem prebredli mi štirje in številni drugi pohodniki. Nekateri očitno potrebujejo več adrenalina.
Že malo utrujeni smo prišli do centra za obiskovalce, kjer se je ob drevesu v parku mirno pasel jelen z velikim rogovjem. Prav nič se ni dal motiti, ko so obiskovalci hodili mimo. Od časa do časa je le dvignil glavo in pogledal okrog kaj se dogaja in se pasel naprej.
Ker je bilo že pozno popoldne smo se odločili le že za ogled sekvoj, ogromnih in enih najstarejših prebivalcev naše zemlje. Za ogled največjega nahajališča smo se morali odpeljati na drugi konec parka, v Mariposa Grove. Tam raste največja sekvoja, ki so jo poimenovali Grizlly Giant, ki je stara okrog 1900 let, nekja korakov naprej pa je še ena zanimiva sekvoja, ki so ji pred več kot 100 leti naredili tunel v deblu in je še vedno živa. Ta sekvoja je sedaj menda največja sekvoja s tunelom, odkar se je tista, ki je imela tako velik tunel, da je skoz njega lahko zapeljal avto, pred leti podrla.
Skoraj noč je že bila, ko smo se končno odpravili iz parka proti naslednjemu prenočišču v Oakdalu. To bo izhodišče za pot v San Francisco.